Že sporazumna ločitev predstavlja določen strošek in določen finančni zalogaj. Predvsem pa predstavlja zahtevo, da se finance na novo vzpostavijo, da se na novo vse skupaj uredi. Ločitev s tožbo pa je lahko bolj ali manj dolga, komplicirana. Tako lahko ločitev s tožbo prinese bistveno višje stroške, kot sporazumna ločitev. Poleg stroškov pa prestavlja tudi napor, delo in živce. Odvisno od partnerjev.

Iz vidika financ je tako vsekakor bolje, v kolikor se lahko partnerja sporazumno dogovorita in skleneta dogovor, ki je sprejemljiv za obe strani. Tako lahko dosežeta predvidljiv potek dogodkov, tudi rok trajanja ločitve, hkrati pa lahko stroške ločitve bistveno znižata. Ločitev s toižbo namreč predstavlja več različnih stroškov, kot so stroški odvetnika, sodni stroški in drugi dodatni stroški ločitve, ki so od enega do drugega lahko različni.

Ponavadi se ob ločitvi razdeli dohodek s katerim je poprej razpolagala na tak ali drugačen način celotna družina. Delitev prihodkov ob ločitvi pa zahteva tudi ločitev stroškov, morebitnih posojil in drugih zadev.

Tako mora po ločitvi nekdo obdržati avto in preveti morebitno financiranje, prav tako morda hišo ali stanovanje, medtem ko drugi ostane brez.

Stroški ob ločitvi so zato lahko za določene zelo težavni, saj nihče v času poročenosti ne planira, da se bo ločil. Tako so ljudje večinoma nepripravljeni na tako situacijo. Kdor ob ločitvi pač ostane brez vozila, brez stanovanja, mora po njej namreč to plačevati oz. skorajda graditi iz nič. To pomeni, da ob tem težko prevzame še dodatne stroške.

Ločitev je tako lažje izpeljati z medsebojnim razumevanjem in dogovorom, ki je ne le sprejemljiv temveč tudi izvedljiv za obe stranki. Ločitev s tožbo pa pomeni obratno, konflikt ki je za obe strani dražji, učinek pa morda ni sorazmerno enako visok. Zato je o taki poti smiselno dvakrat premisliti, ali je vredna truda, ali ne in morda poiskati drugo oz. ponovno premisliti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja